ŠMARNO V GORIŠKIH BRDIH

Šmartno se nahaja v geografskem središču Goriških Brd. Leži na griču, obdano z obzidjem in utrjeno s sedmimi obrambnimi stolpi. Kraj je dobil ime po mogočni, od daleč vidni baročni cerkvi sv. Martina, katere zvonik je nekdanji trdnjavski stolp iz 14. stoletja.

Zgodovina Šmartnega sega v antično obdobje. Zgodnjo poselitev je pogojevala strateška lega kraja. O njej priča tudi fragment rimskega nagrobnika, vzidan v cerkvenem stolpu. Prve pisne omembe kraja dokumentirajo razvoj naselja od leta 1317 dalje, ko je desetino v tem kraju pobiral goriški grof. Podatek, da je Bertold iz Cialle leta 1377 za eno marko prodal en vinograd v Šmartnem Nikolaju iz Florence, pa nam pove, da so kraj že takrat obdajali vinogradi. Po smrti zadnjega goriškega grofa leta 1500 je Goriško podedoval habsburški cesar Maksimilijan, vendar si je pravico do območja moral priboriti v dogoletnih bojih z Benečani.

Šmartno, ki se je že ob nevarnosti turških vpadov v drugi polovici 15. stoletja, predvsem po letu 1470, utrdilo v protiturški tabor okoli cerkve, je takrat postalo pomembna strateška točka na beneško – avstrijski meji in dobilo do danes ohranjeno mogočno obzidje in stolpe. Prebivalci Šmartnega so poleg kmetovanja začeli opravljati tudi vojaško – obrambno službo. V času avstrijsko - beneških vojn je bilo Šmartno vključeno v sistem utrdb (Števerjan - Vipolže - Šmartno), Benečani, ki so poskušali zasesti Brda, so bili prav tu v obeh vojnah poraženi in so se morali umakiti.

Leta 1511 je bilo obzidje že postavljeno, saj je bil, kot piše Simon Rutar v knjigi o zgodovini Goriške in Gradiščanske iz leta 1893, prav pod šmartenskim obidjem poražen beneški poveljnik Marko Delfin.

Specifična vloga utrdbenega obzidja je pogojevala tudi arhitekturo. Ta se z nizi tesno sklenjenih ulic in z dvema trgoma ob obeh glavnih vhodih, približuje bolj mestni zasnovi, čeprav v mikro obliki. Šmartno se vključuje v sklop vaških naselij in protiturških taborov v Brdih in na Primorskem, ki so v 16. stoletju dobili obzidja in funkcijo utrjenih naselij; med njimi sta najbolj znana Štanjel in Vipavski Križ, ki je z obzidjem pridobil celo mestne pravice.

Šmartno je funkcioniralo kot obmejna utrdba vse 16. in 17. stoletje, dokler ni sredi 18. stoletja benečanska nevarnost minila, območje pa je dokončno postalo del avstrijskega cesarstva.

Po številnih zgodovinskih spremembah 20.stoletja je kraj od leta 1991 dalje zaživel v samostojni Sloveniji.

Ravno zaradi svoje zgodovinske vloge, kulturnega in spomeniškega pomena ter zaradi pretežno še ohranjene prvobitnosti, je bilo jedro vasi z obzidjem v sedemdeseti letih ovrednoteno in zaščiteno kot spomenik najvišje kategorije.

Po potresu leta 1976 je tedanja Kulturna skupnost z občinskimi oblastmi sprožila obsežno akcijo reševanja prvovrstnega zgodovinskega in kulturnega spomenika. Določene hiše, stolpi in del obzidja so bili pod nadzorom Zavoda za spomeniško varstvo Gorica obnovjeni, ustanovljen je bil Odbor za ravitalizacijo naselja Šmartno, ki je skušal obnovljenim hišam najti ustrezne vsebine.V drugi polovici devetdesetih let in na prelomu tisočletja, je želja po oživitvi Šmartnega postala še izrazitejša, v projektu oživljanja pa imajo, ob pomoči občine in države, zagotovo najpomembnejšo vlogo krajani preko lastnega delovanja v lokalnih organizacijah.