Prireditve
Likovna galerija
| Drago Ačko in Irena Čuk |
|
|
|
| Torek, 28 Julij 2009 14:49 | |||
![]() Drago Ačko, akademski slikar se je rodil 1961 v Mariboru. Na akademiji za likovno umetnost je diplomiral leta 1996 v Ljubljani. Poleg slikarstva se je lotil tudi restavratorskega dela. Živi in ustvarja v Slovenski Bistrici. Drago Ačko Kovača vas 19 2310 Slovenska Bistrica Gsm: 040 869 059 Irena Čuk, akademska kiparka in magistra restavratorstva je rojena 16. junija 1964 v Mariboru, kjer se je vpisala na Pedagoško akademijo, likovna smer. Po dveh letih študija se je prepisala na Akademijo za likovno umetnost v Ljubljani- smer kiparstvo, kjer je diplomirala leta 1989 pri Luju Vodopivcu. Specialko iz restavratorstva je končala pri Francu Kokalju. Zaposlena je na Zavodu za varstvo kulturne dediščine Slovenije OE Maribor. Živi in ustvarja na Ptuju. Čuk Irena Ciril Metodov drevored 14 2250 Ptuj Gsm: 041 365 982
Akademski slikar Drago Ačko predstavlja nadaljevanje svoje abstraktne poti v
smislu tako geometričnih elementov kot tudi podajanje realnosti skozi svojevrsten likovni jezik. Abstraktna umetnost je zelo širok pojem in dela Draga Ačka bi lahko interpretirali na številne načine, veliko pa je odvisno od gledalčevega sprejemanja likovnih elementov, v smislu interpretacije le-teh. Toda umetniška dela Draga Ačka gotovo niso namenjena zgolj temu. Seveda je svoboden način pristopa k interpretaciji slike verjetno najbolj zabaven in kreativen, saj tudi umetnik sam ob delu ne išče pomenov, ampak bodisi abstrahira realnost ali pa se poigrava z geometrijskimi elementi in njihovim medsebojnim učinkovanjem. Če dela Draga Ačka opazujemo podrobno, nam kaj hitro postane jasno, da abstraktne forme niso nujno povezane z nekim, bodisi transparentnim ali skritim pomenom, temveč da je smisel predvsem v njihovem medsebojnem vizualnem učinku ali kot umetnik sam poudarja, "da slika funkcionira in zaživi". Ačko uporabi nepravilne geometrijske elemente oz. neprekinjene poteze kot neko življensko sled, ki se kontinuriano širi po celotnem papirju. Naknadno to neprekinjeno sled, ki jo včasih poudari bolj, včasih manj, razdeli v pravilne geometrijske dele in jih ponovno sestavi v novo celoto. Lahko bi rekli, da dekonstruira neprekinjene gibe,ki jih zariše v tehniki voska. Tehniko slikanja z voskom je umetnik razvijal že v 90-tih letih. V tukaj razstavjenih delih pa ponovno raziskuje efekte in možnosti, ki jih ponuja ta tehnika.Zanimivo je, da se je pri novejših delih odločil za abstrakcio tudi v barvi. Tako namreč liki pridejo do izraza v svoji prečiščeni formi, ki je zgolj poudarjena z igro svetlejših in temnejših tonov iste barve. Tukaj gre za preprost likovni detalj svetlejših delov, ki izstopajo in temnejših delov in ki gradijo novo obliko, s čimer umetnik redefinira podobo dela in ustvari nov učinek. Ačkova zgodnejša dela niso usmerjena v monikromnost barvne palete, prav nasprotno, saj je večina temu podobno koncipiranih del več kot le barvnopestra. Lahko bi rekli, da gre za dosledno raziskovanje barnih učinkov z določenim konceptom oz. ozadjem, kar je umetnik javnosti predstavil na svoji samostojni razstavi že leta 1998 na gradu v Slovenski Bistrici. Zdi se, da je v zadnjih delihprevladala le ideja prečiščene forme, kjer umetnik ni čutil potrebe po raznoliki barvni strukturi. Razstava je namenjena predvsem "geometrijskemu" delu njegove umetnosi, kjer se ukvarja z različnimi pristopi k realnosti, ki jo uporabi v za njegaznačilnem barvnem likovnem jeziku. Prav to pa lahko podrobneje raziščemo v delih, kjer upodobi svoj atelje in predmete v njem. Kot je umetnik povedal, takšna interpretacija sploh ni nujna. Prav je, da vsak prvotno dopusti, da dela nanj naredijo nek likovni vtis, preden se loti iskanja pomenov, tudi če za delom stojijorealni predmeti. Zato tukaj kljub različnemu pristopu grajenja slik, v prvem primeru s kontinuriano potezo, ki se razporstira v ozadju in geometrizacijo teh delov, ter v drugem z umetnikovo interpretacijo svojega okolja, lahko najdemo veliko skupnega. Dipl. umetnostna zgodovinarka Ivana Unuk Irena Čuk je bila članica mariborske likovne skupine MI, ki je delovala med leti 1992 - 1994. Poleg Irene Čuk so bili njeni člani danes uveljavljeni umetniki Darko Golija, Zdravko Jerkovič, Samo Pajek, Oto Rimele in Samuel Grajfoner. Likovna skupina MI jemed drugim razstavljala v prominentnih galerijah v Pragi (Galerie Mladych), Ljubljani (Galerija ŠKUC), Celju (Likovni salon), Piranu (Obalne galerije), Murski Soboti (Galerija Murska Sobota) in Mariboru (Umetnostna galerija). Leta 1993 pa je bila tudi prejemnik Glazerjeve listine. Skupinsko je razstavljala na razstavi Vabljeni mladi, v organizaciji Društva likovnih umetnikov Maribor. Med drugim je za svoje restavratorkse dosežke bila leta 1999 dobitnica Steletovega priznanja, katerega je prejela za obnovo in rekonstrukcijo lesenega slikanega stropa iz leta 1626 - 1627 v podužnični cerkvi sv. Duha pri Dravogradu, ki je kulturni spomenik državnega pomena.Kot kiparka ustvarja predvsem v glini, lesu in bronu. Posveča se tako abstrakciji kakor tudi realizmu. Ukvarja se s portretom in je avtorica postavitev javnih plastik,ki so postavljene v Mariboru, na Ptuju, v Trnovski vasi, Cankovi, Lipovcih in drugod v njej ljubemu Prekmurju. Ni ji tuja sakralna plastika (izpostaviti velja predvsem njene angele). Preizkuša se tudi v grafiki. Dipl. umetnostni zgodovinar Branko Vnuk
|
Agencija Jota. Designed by: Joomla Theme, file. Valid XHTML and CSS.















