Akademski slikar Drago Ačko predstavlja nadaljevanje svoje abstraktne poti v
smislu tako geometričnih elementov kot tudi podajanje realnosti skozi svojevrsten
likovni jezik. Abstraktna umetnost je zelo širok pojem in dela Draga Ačka bi lahko
interpretirali na številne načine, veliko pa je odvisno od gledalčevega sprejemanja
likovnih elementov, v smislu interpretacije le-teh.
Toda umetniška dela Draga Ačka gotovo niso namenjena zgolj temu.
Seveda je svoboden način pristopa k interpretaciji slike verjetno najbolj zabaven
in kreativen, saj tudi umetnik sam ob delu ne išče pomenov, ampak bodisi
abstrahira realnost ali pa se poigrava z geometrijskimi elementi in njihovim
medsebojnim učinkovanjem. Če dela Draga Ačka opazujemo podrobno, nam
kaj hitro postane jasno, da abstraktne forme niso nujno povezane z nekim, bodisi
transparentnim ali skritim pomenom, temveč da je  smisel predvsem v njihovem
medsebojnem vizualnem učinku ali kot umetnik sam poudarja, "da slika
funkcionira in zaživi". Ačko uporabi nepravilne geometrijske elemente oz.
neprekinjene poteze kot neko življensko sled, ki se kontinuriano širi po celotnem
papirju. Naknadno to neprekinjeno sled, ki jo včasih poudari bolj, včasih manj,
razdeli v pravilne geometrijske dele in jih ponovno sestavi v novo celoto. Lahko
bi rekli, da  dekonstruira neprekinjene gibe,ki jih zariše v tehniki voska. Tehniko
slikanja z voskom je umetnik razvijal že v 90-tih letih.
V tukaj razstavjenih delih pa ponovno  raziskuje efekte in možnosti, ki jih ponuja
ta tehnika.Zanimivo je, da se je pri novejših delih odločil za abstrakcio tudi v
barvi. Tako namreč liki pridejo do izraza v svoji prečiščeni formi, ki je zgolj
poudarjena z igro svetlejših in temnejših tonov iste barve. Tukaj gre za preprost
likovni detalj svetlejših delov, ki izstopajo in temnejših delov  in ki gradijo novo
obliko, s čimer umetnik redefinira podobo dela in ustvari nov učinek. Ačkova
zgodnejša dela niso usmerjena v monikromnost barvne palete, prav nasprotno,
saj je večina temu podobno koncipiranih del več kot le barvnopestra. Lahko bi
rekli, da gre za dosledno raziskovanje barnih učinkov z določenim konceptom oz.
ozadjem, kar je umetnik javnosti predstavil na svoji samostojni razstavi že leta
1998 na gradu v Slovenski Bistrici. Zdi se, da je v zadnjih delihprevladala le ideja
prečiščene forme, kjer umetnik ni čutil potrebe po raznoliki barvni strukturi.
Razstava je namenjena predvsem "geometrijskemu" delu njegove umetnosi, 
kjer se ukvarja z različnimi pristopi k realnosti, ki jo uporabi v za njegaznačilnem
barvnem  likovnem jeziku. Prav to pa lahko podrobneje raziščemo v delih,
kjer upodobi svoj atelje in predmete v njem.
Kot je umetnik povedal, takšna interpretacija sploh ni nujna. Prav je, da vsak
prvotno dopusti, da dela nanj naredijo nek likovni vtis, preden se loti iskanja
pomenov, tudi če za delom stojijorealni predmeti. Zato tukaj kljub različnemu
pristopu grajenja slik, v prvem primeru s kontinuriano potezo, ki se razporstira
v ozadju in geometrizacijo teh delov, ter v drugem z umetnikovo interpretacijo
svojega okolja, lahko najdemo veliko skupnega.

Dipl. umetnostna zgodovinarka Ivana Unuk

Irena Čuk  je bila članica mariborske likovne skupine MI, ki je delovala med leti
1992 - 1994. Poleg Irene Čuk so bili njeni člani danes uveljavljeni umetniki Darko
Golija, Zdravko Jerkovič, Samo Pajek, Oto Rimele in Samuel Grajfoner. Likovna
skupina MI jemed drugim razstavljala v prominentnih galerijah v Pragi
(Galerie Mladych), Ljubljani (Galerija ŠKUC), Celju (Likovni salon), Piranu
(Obalne galerije), Murski Soboti (Galerija Murska Sobota) in Mariboru
(Umetnostna galerija). Leta 1993 pa je bila tudi prejemnik Glazerjeve listine.
Skupinsko je razstavljala na razstavi Vabljeni mladi, v organizaciji Društva likovnih
umetnikov Maribor. Med drugim je za svoje restavratorkse dosežke bila leta
1999 dobitnica Steletovega priznanja, katerega je prejela za obnovo in
rekonstrukcijo lesenega slikanega stropa iz leta 1626 - 1627 v podužnični cerkvi
sv. Duha pri Dravogradu, ki je kulturni spomenik državnega pomena.Kot kiparka
ustvarja predvsem v glini, lesu in bronu. Posveča se tako abstrakciji kakor tudi
realizmu. Ukvarja se s portretom in je avtorica postavitev javnih plastik,ki so
postavljene v Mariboru, na Ptuju, v Trnovski vasi, Cankovi, Lipovcih in drugod v
njej ljubemu Prekmurju.
Ni ji tuja sakralna plastika (izpostaviti velja predvsem njene angele).
Preizkuša se tudi v grafiki.

Dipl. umetnostni zgodovinar Branko Vnuk