Fotografi so razpeti med možnostjo zamrznitve trenutka in težavnostjo
odstranjevanja nepotrebnega. Računalniška obdelava posnetkov jim je
sicer prinesla nova, lahko bi rekli slikarska orodja, vendar to ni tisto pravo,
ko po strastnem iskanju najdejo enak zunanji prizor, kot so ga že dolga leta
zavedno ali nezavedno nosili v sebi. 
Končno so fotografske muke in težave naredile čudež. Nebo nad Kanalskim
Vrhom si je zaželelo posnetek samega sebe, se zažrlo v kraški svet ter mu dalo
nebesnost in nebeškost. Zbiralnik črpalne  hidro elektrarne je nekakšen odsev
neba nazemlji: je ogromen, čistih površin in nenavadnih barv. V njem na pajkovih
nitih visijo živobarvni delovni stroji, ki niso iz našega sveta, in delavci v pisanih
pajacih, ki tudi niso zemeljski.  Deviške površine vabijo z nepremagljivo močjo.
Da jih fotografsko ovekovečimo ali vsaj prehodimo. Nebeškost vbočenega neba
naselijo fotografi, sprehajalci, kolesarji in kotalkarji. Njihov naval je silovit.
Navsezadnje nismo vsak dan v vesolju in le poredkoma lahko strežemo
raziskovalnemu nagonu. Čuvaji so brez moči. Izdelava zaščitne ograje na
srečo zamuja.  Čarom praneba je podleglo kar dvanajst članov Foto kluba
Nova Gorica. Pravzaprav jih je fotografiralo še več, vendar se vsi niso odločili
za skupinsko razstavljanje. Nebesni atelje jim je dal možnost, da so sprostili
svojo ustvarjalno in likovno moč. Prizori so dejansko in v prenesenem pomenu
nekje med nebom in zemljo. Nenavadni barvni vzorci, čudni prehodi ogromni
ploskev in vesoljske razsežnosti nas hipoma vsrkajo v drug svet, tako drugačen
od vsakdanjega, običajnega. Tudi tisti gledalci, ki težko preskočijo iz
dokumentarnosti v poetiko, brez težav vstopajo v avtorska podajanja. Ko pa so
na drugistrani, jim je umetniški užitek zagotovljen. Odpirajo se jim drugačni pogledi,
med njimi tudi na svet, ki so ga pravkar zapustili.
Likovni sladokusci pa so seveda v devetih nebesih........Rafael Podobnik